Marksizam FAQ na slovenačkom jeziku

Pažnja, otvara u novom prozoru. ŠtampaEl. pošta
Kaj je marksizem?
Kaj so marksizem, leninizem in trockizem?
Kaj ljudje mislijo, ko se nazivajo s socialisti?
Kakšna bo socialistična družba?
Kaj pa individualizem pod socializmom?
Kaj marksisti menijo o tehnoloških novostih?
Če je socializem naslednja stopnja človeške družbe, zakaj bi se zanj borili?
Kako bo v socializmu proizvodnja socializirana in bogastvo porazdeljeno?
Kakšen je odnos marksistov do majhnih kmetij in malih podjetnikov?


Kaj je Marksizem?

Marksizem je ustroj po Marxovih pogledih in nauku. Marx je bil genij, ki je nadaljeval ter izpeljal tri glavne ideološke težnje 19. stoletja, kot so si jih predstavljala tri najnaprednejša področja človeštva: klasična nemška filozofija, klasična angleška politična ekonomija in francoski socializem v povezavi s splošnimi francoskimi revolucionarnimi doktrinami. Priznan je tudi s strani svojih nasprotnikov, opazna je čvrstost in popolnost Marxovih pogledov, ki v celoti določajo sodoben materializem in sodoben znanstveni socializem, kot teorijo in program delavskega gibanja v vseh državah sveta.

[ na početak ]


Kaj so marksizem, leninizem in trockizem?

Ti termini so običajno uporabljeni za razlikovanje med revolucionarnimi marksisti (tistimi, ki so uvideli, da se mora sedanji sistem zamenjati) ter reformisti (tisti, ki verjamejo, da lahko kapitalizem napravijo »prijaznejši in nežnejši«, kar pa je nemogoče!) Leninizem v resnici ni nič več kot razširitev Marxovih idej v dobo imperializma (dobo prevlade finančnega kapitala in monopolov ter popolno podjarmljenje kolonijalnega sveta glavnim silam).

Še vedno je nekaj zmede kako daleč marksizem/leninizem sežejo. Nekateri sledijo Stalinu, Maou ali Trockemu. Stalin in Mao NISTA bila Marxsista, bila sta kvečjemu antimarksista, saj nista vodila režima osnovanega na demokratičnem nadzoru delavstva, ampak na totalitarnem nadzoru sloja birokratov, ki so bili paraziti delavske države.

Trockizem ali tisti, ki sledijo Leonu Trockemu (vodil je odpor proti Stalinovi nazadnjaški politiki po Leninovi smrti leta 1924) je pravzaprav nadaljevanje marksizma/leninizma, a veliko ljudi uporablja besedo trockizem, da se ločijo od stalinistov. Osebno se strinjam s trockizmom in ga imam za nadaljevalca marksizma/leninizma, a zaradi negativnih stranskih pomenov povezanih s trockizmom (zaradi njegovih fanatičnih in pogosto čezmerno levih privržencev) sem zadovoljen z nadimkom marksist/leninist, ker so Trockijeve ideje njegovo razširjenje. Med Tockijevimi pomembnejšimi prispevki marksistični teoriji so njegove znanstvene analize o naravi stalinizma ter ideje o stalni revoluciji, posebno v obziru kolonijalnega sveta.

[ na početak ]


Kaj ljudje mislijo, ko se nazivajo s socialisti?

Za besedo »socialist« se skrivajo ljudje dveh tipov – pravi, ki se zavzemajo za odpravo mezdnega dela in oblasti kapitala ter reformisti. Veliko reformistov se naziva s »socialisti«, a imajo imperialistične težnje. Na primer: trenutno se francoska vlada imenuje socialistična, čeprav podpirajo kriminalne imperialistične cilje, kot je bombardiranje Jugoslavije!

V marksističnih terminih je socializem na splošno gledan kot obdobje prehoda med kapitalizmom in komunizmom – prehod k sistemu, v katerem bo resnično veljalo načelo:«Od vsakega toliko kot lahko ter vsakomur toliko kot potrebuje«. Tako se lahko pravi marksisti imenujejo socialisti tako dolgo, dokler imajo za cilj odpravo kapitalizma in vzpostavitev pravega delavskega nadzora, demokratičnega socializma. Zapomnite si: tiste, ki se sami nazivajo s »socialisti« moramo vzeti s pridržkom – poglejte vsebino kozarca preden jo pojeste – ne zanesite se na etiketo!

[ na početak ]


Kakšna bo socialistična družba?

Čeprav nihče ne more podati natančne slike kako bi takšna družba izgledala lahko rečemo, da bi takšna oblika družbenega lastništva in demokracije pomenila konec razredne družbe ter seveda konec delitve delavstva. Delavski razred, ki bi prevzel oblast, bi radikalno preobrazil današnje gospodarstvo in družbo. Socializem je demokratičen ali pa ga ni. S tem ne mislimo le na nekakšno demokracijo na papirju, bolj natančno buržoazno demokracijo, kjer nam je dovoljeno glasovati vsakih nekaj let za parlament, ki potem vlada v interesu kapitalizma, ampak na demokracijo, kjer smo vsi aktiven del ne samo v glasovanju, temveč v vodenju naših skupnosti, delovnih okolji in naše družbe.

Ko bodo enkrat sodobno gospodarstvo, industrija, znanost in tehnologija v rokah vseh članov družbe, bomo lahko dosegli polno zaposlenost in kratek delovnik – seveda po nekem času, ko bomo v resnici udejanili svoje sposobnosti. Vidimo lahko, da gospodarstvo prevzema vodstvo pri 10 ali celo 20% na leto. To bo v celoti možno šele, ko bomo opravili z anarhijo privatnega lastništva in njegovega dobičkarskega motiva. Takšna gospodarska rast bo lahko v petih letih podvojila družbeno gospodarstvo!

Znižanje delovnega urnika in povečanje produktivnosti družbe sta prva pogoja za izginotje razredne delitve družbe in za rojstvo socializma. Kot je rekel Marx, vsakdo bi dal v okviru svojih zmožnosti ter dobil v skladu s svojimi potrebami. Takšna družba ni utopija, ampak edina alternativa počasnemu in bolečemu potonu v barbarizem. Toda to ne bo prišlo samo po sebi celo v milijon letih. Samo socialistična revolucija, to je zavestno gibanje delavskega razreda, da prevzame nadzor nad svojim življenjem lahko povzroči to spremembo. Ta premik zahteva izurjeno ter izobraženo vodstvo, ki lahko zagotovi uspeh. Zadnjih sto let, vsaj od druge svetovne vojne, je kapitalistični sistem končeval svojo napredno vlogo. Je ovira na poti človeškega napredka. Ne smemo čakati na njegovo nestabilnost, da nas bo potisnil nazaj v temno dobo. V naslednjih letih bomo imeli veliko priložnosti. A zmaga socializma ni neizogibna, lahko je zagotovljena le v obsegu, na katerega se bomo pripravljali danes.

[ na početak ]


Kaj pa individualizem pod socializmom?

Velikokrat si ljudje predstavljajo individualizem pod socializmom na osnovi, ki jo je v Rusiji predstavljal Stalin ali Mao na Kitajskem. To je ustvarilo predstavo o tem, kako vsi tekajo naokrog v uniformah in imajo točno določen način obnašanja ter oblačenja ter o vsemogočni državi, v kateri so želje in pravice posameznika uslišane le, če so v interesu celotne družbe. V resnici interesi celotne družbe niso bili v skladu z interesi majhne birokratske klike, ki je bila parazit delavskega razreda in je bdela nad nacionaliziranim planiranim gospodarstvom.

Ta birokratizacija je imela usoden vpliv na izboljšanje, ki ga je prinesla ruska revolucija in to ne samo na gospodarstvo temveč tudi na področje življenja. Birokracija ni imela zadušljiv učinek le na proizvodnjo, ampak tudi na umetnost, znanost ter kulturo. Stalinisti so se bali vsake možne opozicije, še posebno intelektualcev, ki jih ne bi mogli nadzirati. V veliko primerih so jih dobesedno utišali. Individualno izražanje je bilo smatrano za protirevolucionarno, celo kultura je je bila podjarmljena kolektivni volji – ne družbe, temveč peščici birokracije, ki se je obupno oprijemala svoje moči in privilegijev. Ne samo gospodarstvo, vsa življenjska področja zahtevajo kisik demokracije, če so dovolj uspešna.

Kapitalistična družba v kateri živimo danes naj bi bila individualistična, kar zveni pozitivno. V realnosti na družbi osnovan dobiček vzbudi pohlep, sebičnost in egoizem. Ta družba je osnovana na ideji »ubij ali bodi ubit« in pod kapitalizmom bodo ljudje storili vse, da napredujejo. V imenu dobička so talenti in zmožnosti ogromne večine ljudi zapravljeni za proizvodnimi trakovi ali zaradi nezaposlenosti. Nimamo pravice do službe, izobrazbe, zdravstva, pravice do osnove, ki bi zagotovila civiliziran razvoj, pravice da se izrazimo in prispevamo ter popolnoma izkoristimo svoje zmožnosti.

V kolektivni družbi pravega socializma bodo pravice posameznika prvič resnično upoštevane, brez prisile in omejitev. To bo družba brez meja, osnovana na gospodarskem superizobilju, kjer bodo lahko vse naše potrebe zadovoljene. S sodobno tehnologijo lahko proizvedemo več kot dovolj za vse potrebe in hrepenenja človeštva z relativno malo truda. Na primer, včasih je bilo potrebno veliko delavcev, da so sestavili televizijo. Dandanes pa je z avtomatizacijo, roboti in ostalimi izboljšavami v učinkovitosti potrebno veliko manj delavcev. Toda v kapitalizmu stroji nadomeščajo delavca, ki si je nato primoran najti slabše plačano delo ali biti nezaposlen – zapravljati svoje zmožnosti. V socializmu bodo izboljšave ter tehnologija uporabljene v korist človeštva. Stroji bodo delali za nas – čas, ki ga bomo z njihovo pomočjo prihranili bomo lahko porabili za druge življenjske cilje. Osvobojeni bomo garaštva delavstva, ki pomeni pod kapitalizmom obstoj. Imeli bomo čas, da bomo v življenju tudi uživali, študirali, potovali, spoznali druge kulture ter razvili svoje sposobnosti.

Razvoj gospodarstva nam bo omogočil, da bomo porabili manj časa za delo ter nas osvobodil na področjih, ki so nam danes nedosegljiva bodisi zaradi denarja, bodisi zaradi prekomernega dela. Umetnost, znanost, glasba itd. se bodo končno lahko razvile, ko bodo osvobojene omejene kapitalistične družbe. Koliko Bethovnov in Shakespearov je živelo do danes? Bore malo. Ali bolje rečeno malo tistih, katerih talenete smo lahko uživali. Koliko takšnih je bilo omejenih na tovarne, polja ter pisarne? Ko bomo opravili z zastarelim zasebno dobičkarskim sistemom in anarhijo, ki jo ta vpeljuje v naše gospodarstvo, ki ne pripada posamezniku temveč vsem, bodo zadoščene vse njihove sanje in prizadevanja. Dosegli bomo višjo stopnjo človeške kulture in iz tega vrhunca se bodo pojavili novi vrhovi. Stoje na ramenih zgodovine, bodo moški in ženske skupaj stali nad zgodovino. S svojo primitivno zgodovino za nami in z demokratičnim gospodarskim načrtom kako uporabljati sredstva in tehnologijo, bo človeštvo svobodno razvijalo in uresničevalo svoje resnične možnosti, kot celota in kot posameznik.

[ na početak ]


Kaj marksisti menijo o tehnoloških novostih?

Kot smo videli je bilo glavno področje širjenja sedanjega gospodarskega cikla (1991-2000) informacijska tehnologija. Nekdanji Laburistični sekretar Robert R. Reich meni, da več kot 70% kredita za širjenje pripada računalništvu in internetu. Iz marksističnega stališča ni pri vsem tem ničesar novega. Že v Komunističnem manifestu, da ne govorimo o Kapitalu, je to predvideno. Manifest je objasnil, kaj je abeceda vsakega marksista, namreč da kapitalistični sistem v nasprotju s kakršnimkoli drugim preteklim sistemom lahko obstaja le, če nenehno revolucionizira proizvodna sredstva.

Modno je postalo govoriti o daljnosežnih posledicah informacijske tehnologije. Jasno je, da je to pomemben razvoj, toda takšni razvoji so bili v vsakem gospodarskem ciklu. Tukaj ne mislimo na trgovinski cikel kot tak, ampak na široka zgodovinska obdobja, ki so označevala različne stopnje kapitalističnega razvoja, kot naprimer povojni razmah v nasprotju z medvojnim obdobjem in podobno. Celo najbolj površinska raziskava glavnih kapitalističnih ciklov nam razkrije, da je za vsakega izmed njih po industrijski revoluciji bilo značilno vlaganje v nove tehnologije z daljnosežnimi posledicami. Parni stroj je bil osnova industrijske revolucije. Revolucioniziral je proizvodnjo tekstila. Sledil je razmah železnice v drugi polovici 19. stoletja.

V vsakem ciklu so kapitalisti iskali dobičkonosna področja investicij. Dandanes je to internet, ki je brez dvoma skrajno značilen ter pomemben izum z velikanskimi posledicami, še posebno za družbeno načrtovano gospodarstvo v prihodnosti. A da bi to dokazali se morajo prilagotiti proizvodni sistemi, da bomo odpravili razmah-padec cikle. V vsakem ciklu so bili izumi, ki niso bili nič manj ali celo bolj revolucionarni. Železnica, parniki in telegrafi so bili veliko bolj revolucionarni v povezovanju sveta, kot je danes internet. Po železnici so prišli avtomobili, elektrika, energija, kemikalije, plastika, radijo, televizija, letala, radarji, jedrska energija – vse to je predstavljalo velik napredek.

Ves ta strahovit in osupljiv napredek nam daje le bežen pogled na to, kakšen šele bo v prihajajoči socialistični družbi. Kakorkoli, zaradi dejstva da tehnologija obstaja, nihče ne more sklepati da gospodarski cikli ne obstajajo. Ta sklep ne izhaja iz stališča pravilne logike. Iz zgodovinske perspektive se zdi celo nesmiseln. Na primer, v 20. in 30. letih je obstajala najbolj vznemirljiva tehnologija: telefoni, elektrika, letala, avtomobili, televizija…, ki pa ni mogla biti proizvedena. Zakaj ne?

Da se dana tehnologija proizvaja mora biti v interesu razreda, ki daje materialno osnovo za njen razvoj. Tako je bilo tudi v starodavnih časih. Že Grki so odkrili parno moč in dejansko zgradili delujoče modele parnih strojev, ki pa so ostali gola igrača ter redkost. Zakaj? Ker je bilo suženjsko gospodarstvo osnovano na navidezno neomejenem dotoku neplačane delovne sile. Zakaj bi bili potem lastniki sužnjev zavzeti za delavsko-varčne stroje? Podobna situacija je bila v fevdalizmu, ki je bil osnovan na podlagi vklenjenega delavstva podložnikov. Tudi fevdalci niso imeli nobenega interesa vlagati svoj dobiček v stroje in tehnologijo. Zakaj bi, če je imel na razpolago podložniško delovno silo? Samo s prihodom kapitalizma in industrijske revolucije je gospodarstvo pridobilo odločilno pomembnost, kar je razvidno ob vsaki stopnji razvoja kapitalizma, zadnjih 200 let. Kot je razložil Marxs, je kapitalizem doslej edina družbeno-gospodarska ureditev, ki je osnovana na trajnem revolucioniziranju proizvodnih sil.

Kakorkoli, to ne pomeni povsem, da kapitalisti za užitek vlagajo v razvoj tehnologije. Bužoazija bo vlagala samo dotlej, dokler bo v zameno dobila primerno povračilo. Na neki točki v tem ciklu to povračilo ni več zadostno, da bi zagotavljalo nadaljno vlaganje. Na tej točki kapitalisti nehajo vlagati, zato pride do recesije. Gol obstoj tehnologije in proizvodnih zmožnosti tako ni zagotovilo, da ne bo prišlo do krize. Prej nasprotno. To je nenadzorovana poplava vlaganj na nova področja, ki dejansko povzroča vzpon čezmernih vlaganj, čezmerne proizvodnje, padec dobička in ob stopnjevanju vsega tega končno privede do krize.

[ na početak ]


Če je socializem naslednja stopnja človeške družbe, zakaj bi se zanj borili?

V kapitalizmu so materialna sredstva za preobrazbo v socializem ustvarjena, toda kapitalizem nikoli ne bo sam od sebe doživel končnega zloma – v to mora biti prisiljen. Če bi večno obstajal, bi celotno človeštvo privedel nazaj v barbarstvo. Že dandanes se barbarstvo širi čez Afriko in dele Azije. Tragična streljanja med dijaki so še en primer tega pojava. Skozi takšno nazadovanje se bo delavski razred primoran mednarodno bojevati znova in znova. Če mu bo spodletelo prevzeti oblast, se bo na njihovih truplih kapitalističen sistem nadaljeval ter za vsako ceno poskušal obdržati stabilnost z diktaturami, vojnami in protirevolucijami. Končno, če se delavski razred ne bo mogel dokopati do oblasti in ustvariti demokratično socialistično družbo, lahko celotno človeštvo potone v kaos. Navadni ljudje, kot smo jaz in ti, se moramo vključiti z izobraževanjem drugih in širjenjem pristnega marksizma, tako da bo ob revolucionarni priložnosti delavski razred lahko prevzel oblast kar se da hitro in mirno.

[ na početak ]


Kako bo v socializmu proizvodnja socializirana in bogastvo porazdeljeno?

Sodobna proizvodnja je že socializirana. Na primer, en sam človek ne more napraviti avtomobila ali računalnika od začetka do konca. Sodobno gospodarstvo je tako obsežno, da je potreben napor milijonov po vsej zemlji, da sestavijo končen proizvod, kot je naprimer računalnik. Od tistih, ki kopljejo surovine, do tistih ki naredijo načrt strojne opreme. Do tistih, ki ga sestavijo, do dostavljalca do tvojih vrat. Gre za kolektiven proces. Še vedno pa ni denar, ustvarjen z vsemi temi delavci, porazdeljen enakovredno – korporacije in milijarderji obdržijo zase zelo neenak del. (Bill Gates?).

Sodoben delavski razred je tisti, ki poganja tovarne in posle dan na dan, on je tisti, ki proizvaja bogastvo družbe kolektivno. Vendar še vedno niso resnično udeleženi v plačilu za svoj trud. Seveda lahko dobijo nekaj drobtinic v obliki bonusov in majhnih poviškov, ampak to ni nič v primerjavi z bonusi, ki jih prejmejo kapitalisti (za njih ni nič neobičajnega nekaj milijonov “božičnega bonusa”!). Kar je potrebno, je razdelitev tega bogastva med tiste, ki ga v resnici ustvarijo.

[ na početak ]


Kakšen je odnos marksistov do majhnih kmetij in malih podjetnikov?

Iz zgodovinskega stališča je razvoj velikopoteznega kmetijstva razumljivo napreden. Omogoča večjo produktivnost delavstva, tako da večino prebivalstva oskrbuje s hrano mala manjšina prebivalstva. V ZDA samo 2-3% delovnega prebivalstva dela na zemlji. To omogoča ogromni večini prebivalstva, da se ukvarja z ostalimi proizvodnimi aktivnostmi.

Tako bi pod socializmom mehanizacija in velikopotezno kmetijstvo bila vodilo po vsem svetu. Seveda bi nasprotovali preveliki uporabi strupenih pesticidov in umetnih gnojil…, ki so posledica dobičkarske naravnanosti kapitalizma.

Kaj torej sporočamo malim kmetovalcem? Pravzaprav, kaj sporočamo malim poslovnežem, malim trgovcem itd.? Iz zgodovinskega stališča so ti elementi pod kapitalizmom obsojeni na propad skozi neusmiljeno tekmovanje velikih kmetov, supermarketov itd.

A v tej družbi še vedno obstajajo in naša dolžnost je, da razvijemo program, ki jih bo privedel o revolucionarne stranke. Trotsky je to obravnaval v delu Prehodni program, pa tudi v drugih. Njegove ideje so potencialne zaveznice proletariata in so lahko uresničene na podlagi jasnega programa. To pomeni, da zahtevamo ugodne kredite za male kmetovalce in male trgovce. V kapitalizmu so te ideje poteptane s strani velikih monopolistov in bank, saj jim morajo plačevati velike obresti na svoja posojila, ki jih odprejo za zagon posla, tako da na koncu niso več zmožni odplačevati obresti ali pa jim te odžirajo velik del dohodka. Mi zahtevamo ugodne kredite za nabavo strojev, umetnih gnojil, semen itd., a da lahko to dosežemo moramo prevzeti nadzor nad bankami in monopolisti, ki nadzirajo proizvodnjo umetnih gnojil, semen, itd. V tem smislu pozivamo male kmetovalce, kot tudi male trgovce, da naj se združijo z delavci proti kapitalistom ter se na ta način odstranijo izpod vpliva kapitalistov.

[ na početak ]