Zdravstvo ne orožje!
- Detalji
- Kategorija: Kampanje
- Objavljeno ponedeljak, 16 decembar 2024 22:44
- Autor Crvena Kritika
Imperializem je najvišja stopnja kapitalizma. Toda način, kako vlade poskušajo rešiti ta problem imperializma, ni skozi inteligentno, organizirano sodelovanje vseh proizvajalcev človeštva, temveč skozi izkoriščanje svetovnega ekonomskega sistema s strani kapitalističnega razreda zmagovalne države; ki se bo skozi vojne spremenila iz velike sile v svetovno silo.
Leon Trotsky - Vojna in Internacionala
V današnjih razmerah je sporočilo kampanje naše Revolucionarne komunistične internacionale “Knjige, ne bombe” postalo bolj nujno kot kadarkoli prej.
Od začetka vojne med Izraelom in Palestino, ki traja že več kot leto dni, je Izrael s podporo zahodnega imperializma sprožil tudi invazijo na Libanon in zdaj grozi z vojno proti Iranu.
Hkrati ZDA in zahodna Evropa nočeta priznati ponižujočega poraza ter kruto manipulirata s človeškimi življenji, saj podpirata Ukrajino pri izstreljevanju raket globoko na rusko ozemlje. Posledice te prenagljene odločitve bi lahko vključevale neposreden spopad med Natom in Rusijo.
Šole, ne tanki!
V državah nekdanje Jugoslavije je med delavskim razredom prisoten, deloma tudi zdrav, antiimperialistični sentiment. Vendar pa je prevladujoča pripoved vladajočega razreda, da nismo pomembni na političnem prizorišču. Kot da nismo tisti, ki bi se lahko kakorkoli borili proti imperializmu in militarizmu.
Nedavno, 10. oktobra, je bil v Dubrovniku organiziran "vrh" držav jugovzhodne Evrope. Tema je bila vojna med Ukrajino in Rusijo. Predstavniki vseh držav nekdanje Jugoslavije so podpisali omenjeno deklaracijo in izrazili brezkompromisno podporo Ukrajini v vojni. Deklaracijo so podpisali vsi predstavniki balkanskih držav skupaj s predsednikom Ukrajine Volodimirjem Zelenskim.
Srbija ni uvedla sankcij proti Rusiji, vendar z dejanji posredno podpira Zelenskega. Pravzaprav celo proizvaja del vojaškega arzenala za fronto v Ukrajini, saj orožje prodaja zahodnim državam, od koder konča na bojišču. Vučiću že nekaj časa uspeva balansirati med navidezno rusofilijo in usklajevanjem politike z EU. Redno se v srbskih medijih pojavljajo plakati z Vučićevo in Putinovo podobo, medtem ko ob obisku nemškega kanclerja Scholza in francoskega predsednika Macrona sklepa poslovne dogovore z zahodnim imperializmom. Srbija je v Ukrajino izvozila strelivo v vrednosti kar 800 milijonov evrov. Poleg tega je pred kratkim začela izvažati in proizvajati orožjeza Izrael v vrednosti 24 milijonov evrov.
Na drugi strani pa na Hrvaškem situacija ni nič boljša, če ne celo slabša. Hrvaška je doslej poslala skupno 200 milijonov evrov finančne pomoči. Kar zadeva oborožitev, je že na samem začetku vojne poslala več kot 40 topov in havbic, okoli 30.000 jurišnih pušk, 14 helikopterjev, stotine protiletalskih in protitankovskih raket, več deset milijonov nabojev, tisoče granat, uniforme, čelade, balistične jopiče – dovolj za opremo manjše vojske. Vse to je Hrvaška doslej poslala ukrajinskim vojakom, dostave pa se bodo nadaljevale tudi v prihodnje. Pravzaprav je premier Plenković že na začetku vojne med Rusijo in Ukrajino načrtoval poslati vojake na fronto v Ukrajino in na ta način neposredno vključiti članico Nata v vojno med Rusijo in Ukrajino, kar bi vodilo v neposreden spopad med Natom in Rusijo. Trenutni načrt hrvaškega premierja je ponovno poskusiti isto.
Kar zadeva Izrael, je situacija ponovno več kot razočaranje. Oblasti dovoljujejo ilegalno trgovino z orožjem v Jadranskem morju in tako omogočajo smrt civilistov v Palestini. Pred kratkim je izraelska vlada pokazala interes za ladjedelnico Uljanik v stečaju v Pulju. Ideja je bila pretvoriti ladjedelnico v Istri za proizvodnjo vojaških ladij.
Slovenija je svoje relativno majhne vojaške zmogljivosti skoraj v celoti podarila Ukrajincem in jim poslala celo vojaške tanke. Makedonija pa je kljub še skromnejšim vojaškim zmogljivostim prav tako donirala svoje tanke za vojno v Ukrajini. Tudi na ukrajinski fronti so se skrivnostno pojavila orožja, proizvedena v bosanski tovarni v Novem Travniku, čeprav je to po odločitvi predsedstva BiH iz leta 2015 prepovedano. Seveda pa Ukrajini vojaško pomoč pošiljata tudi Črna gora in Kosovo, kljub zelo omejenim ekonomskim in vojaškim virom. Poleg vsega naštetega sta Srbija in Hrvaška pred kratkim ponovno uvedli obvezni vojaški rok kot del splošne okrepljene militarizacije v vsej Evropi.
Tovarne in bolnišnice, ne grobovi!
Nobena od vlad teh držav, katerih ekonomije so bile že v 90. letih uničene z vojno in obnovo kapitalizma po razpadu Jugoslavije, ni vprašala nikogar za dovoljenje, ali lahko tako obsežne izdatke iz državnega proračuna in težko prisluženi denar delavskega razreda podari za vojne, ki se vodijo zaradi interesov vladajočih razredov in zaradi prilizovanja velikemu bratu na Zahodu.
Vojne se nasploh vodijo zaradi želja manjšine – milijarderjev, politikov in trgovcev z orožjem. Te vojne pomenijo katastrofo, uničenje, smrt, lakoto, razseljevanje in varčevanje za veliko večino. To je tisto, kar kapitalizem danes ponuja, in v prihodnosti bo še slabše.
Kapitalizem je sistem, ki je že zdavnaj presegel čas svojega obstoja. Njegova dekadenca se kaže v vseh oblikah in pojavnostih, vendar je še posebej odvratna omenjena militarizacija. Imperializem je boj med različnimi roparskimi tolpami kapitalistov, ki tekmujejo za svoj plen – denar. Danes, ko se trgi pod grožnjo recesije vse bolj krčijo, je ta boj še intenzivnejši. Zaradi tega smo priča vse večji militarizaciji in vojnemu huskaštvu. Ne obstaja meja, ki je ne bi prečkali, da bi zaščitili svoje dobičke, pa tudi če to pomeni smrt in uničenje.
Te vojne, med Ukrajino in Rusijo ali Izraelom in Palestino, so le nekateri od mnogih primerov barbarstva, ki nam ga ponuja ta dekadentni in propadajoči sistem. Tajvan, Kongo, Sudan, vojne in državljanske vojne v več kot 30 državah po svetu – to je prihodnost, ki jo kapitalizem pripravlja človeštvu.
Vse dramatiziranje in podpora Ukrajini, ki ju izkazujejo naši domači kapitalisti ter preostala Zahodna Evropa in ZDA, sta že davno razkrinkana kot hinavščina. Cilj nikoli ni bil osvoboditi Ukrajine in ji pomagati, temveč oslabiti Rusijo kot enega resnejših tekmecev med svetovnimi silami. Zaradi njihovih interesov je ukrajinski narod pahnjen v klavnico pred mnogo močnejšim sovražnikom. Seveda morajo ceno za to vojno ali vojne nasploh placate milijoni navadnih ljudi iz delavskega razreda.
Še posebej zanimivo je, kako najdejo sredstva, kadar je treba denar nameniti vojaškemu sektorju. Lahko pošljejo stotine milijonov evrov vojaške pomoči za izraelski vojaški stroj in klavnico v Ukrajini. Pa vendar smo desetletja okrevali od vojne, bili smo v krizi, varčevati je bilo treba. Govorili so nam, da smo majhni in revni, in sprejemali smo napade na izobraževanje, zdravstvo in preostali javni sektor. Govorili so nam o “privatizaciji” in kako bo vse boljše, če bo vse v zasebni lasti. Danes se nobena država nekdanje Jugoslavije ne more primerjati niti z bledo senco tega, kar so te države bile v času Jugoslavije, zdaj pa uničujejo še tisto malo, kar nam je ostalo.
Postavlja se vprašanje, kje so sploh našli vse te milijarde, da jih pošljejo v Izrael ali Ukrajino, ko pa smo “majhni in revni”. Ti isti, ki že leta trdijo, da ne moremo imeti enakih plač kot Zahod, da ne moremo primerjati svojega standarda z njihovim in da ne moremo plačevati delavcev ali znova zagnati proizvodnje v tovarnah, nenadoma čudežno najdejo sredstva, da pošljejo stotine milijonov evrov za uničenje Gaze v enem mesecu. Isti, ki pravijo, da ni mogoče najti denarja za obnovo porušene železnice, si drznejo groziti, da bodo naše vojake poslali na fronto v Ukrajino, in pošiljajo količine orožja, ki bi lahko oborožile cele vojske.
Toda ta situacija vse bolj radikalizira naraščajoče sloje mladine. Prišel je čas za široko mednarodno kampanjo z jasnim programom boja proti militarizmu in imperializmu. Naš cilj je doseči vsako univerzo, šolo, delavsko organizacijo, sindikat in delovno mesto, da bi jasno izrazili rastoči bes v družbi ter ga usmerili proti krivcem, ki so odgovorni za barbarstvo, ki se zdaj dviga okoli nas: našemu vladajočemu razredu.
Nacionalizacija bank in tovarn orožja!
Med letoma 2023 in 2024 so vse države na Balkanu povečale svoje vojaške proračune. Trenutni rekorderji v regiji so Srbija in Kosovo, ki sta svoj proračun povečala za več kot 100 % v primerjavi z letom 2015. Sledi Slovenija z več kot 80 % in Hrvaška s 30 %. Vsi ti ogromni zneski denarja morajo priti od nekje, kar pomeni z rezi v javni sektor. Zdravstvo, izobraževanje in javni prevoz so v zadnjih letih trpeli zaradi velikih varčevalnih ukrepov, prihodnost pa obeta še hujše razmere. Imperialisti so jasno povedali, da je to šele začetek. Pripravljajo se na obdobje vojn in uničenja, v katerega nas vse bolj vlečejo. Vse večji del človeškega truda bo izgubljen v povsem nekoristni proizvodnji orožja
Proizvodnja orožja ne samo, da ničesar ne prispeva h gospodarstvu, ampak je usmerjena ravno v uničevanje proizvodnje. Stotine milijonov evrov, ki se na ta način trošijo, brez da bi ustvarili karkoli produktivnega ali koristnega, neizogibno vodijo v nadaljnjo inflacijo, ki jo bodo občutili milijoni. Tako bomo ponovno prisiljeni plačati za oboroževanje: ne le z manjšimi proračuni za zdravstvo, javni prevoz in druge javne storitve, temveč tudi z višjimi cenami.
Zaradi tega je potrebna ekspropriacija bank in tovarn orožja.
Mnogi bodo rekli, da bi bilo dovolj, če bi preprosto prenehali proizvajati orožje. A to bi pustilo številne delavce brez dela. Namesto zapiranja teh tovarn bi nacionalizacija industrije orožja in velikih bank pod delavskim nadzorom omogočila njihovo preusmeritev v proizvodnjo družbeno koristnih dobrin. Pod delavskim nadzorom, z popolnim financiranjem izvzetega bančnega sektorja in zaseženih dobičkov trgovcev z orožjem, bi delavci zlahka razvili načrte za preoblikovanje teh tovarn.
Da končamo vojne, moramo končati kapitalizem!
Ni meje, ki je kapitalisti ne bi prestopili, da bi ohranili svoja tržišča. Usodo Jugoslavije v vojnah 90. let danes delita Gaza in Ukrajina, vendar v veliko hujši meri. V Gazi je več kot 600.000 otrok brez dostopa do izobraževanja in osnovnih človeka dostojnih pogojev. Leto dni po vojni so stotine tisoč ranjenih, število mrtvih presega 100.000, Gaza pa je zravnana z zemljo. Podobno se dogaja v Ukrajini. Tako kot je domača lokalna buržoazija nekoč v Jugoslaviji, ob splošnem odobravanju imperialističnih sil, hujskala Hrvate, Bošnjake, Kosovarje in Srbe enega proti drugemu, danes hujskajo Izraelce proti Palestincem, Libanoncem in Irancem ter Ruse proti Ukrajincem. Ukrajina je uničena in bo potrebovala zelo dolgo časa za obnovo svoje infrastrukture.
Vse progresivne elemente, ki jih je kapitalizem nekoč imel, je že zdavnaj izgubil. Kapitalistični razredi znotraj svojih nacionalnih držav silijo delavce, da preko njihovih življenj in hrbtov pokrijejo stroške svojih imperialističnih ambicij. Medtem ko iz državnih proračunov jemljejo denar za tanke, orožje in vojake na frontah, hkrati režejo socialne izdatke za zdravstvo in izobraževanje. Potrebena je združena fronta celotnega delavskega razreda za strmoglavljenje kapitalizma. Vojna je metoda, s katero kapitalizem, na vrhuncu svojega razvoja, poskuša rešiti svoje nerešljive protislovnosti. Proletariat se temu mora upreti z lastno metodo – metodo socialistične revolucije.
Revolucionarna komunistična zveza je proti vojni, genocidu, militarizmu, varčevalnim ukrepom, proti peklu, ki ga imperializem širi po svetu. RKZ dviga proletarski, internacionalni prapor proti militarizmu in imperializmu, za socializem. Pravimo: Šole, ne tanki! Dol z vojno, dol z imperializmom!
Gradimo bolnišnice, ne grobnic!
Vlagajmo v šole, ne v orožje!
Nobene vojne, razen razredne vojne!
Delavci sveta, združite se!
